Alba (odlomek iz knjige avtorjev Jacques in Francois Gall )

Alba (odlomek iz knjige avtorjev Jacques in Francois Gall )

avg 04

Služabniki so trdo držali furijo, njen raztrgani, rdeči karako je kazal napeto dojko, okroglo in štrlečo.

Aba, ki so jo tiste male prsi ganile, je v zadregi umaknila pogled.

-  Kakšen hudič te je obsedel, Fiona, ti črna kurba! – je zarjovel debeli gospodar.

-  Vsi mislijo, da je tale bleda gnida tvoja hčerka, -  je zakričala Fiona.  - Toda jaz vem, da ni. To je tvoja nova kokoška, prava francoska ničvrednica. Če mi bo odvzela tebe, jo bom ubila. -

-   No, sedaj slednjič razumem. Ti si tista, ki je ukradla Albino pismo, -  je grmel gospodar.

Fiona je pogledala mlado deklico.

V hipu, kakor je bila privihrala, se je sedaj tudi pomirila.

-   Vi ste v resnici njegova hčerka ? -

-   To je gospodična gospodarica, naša hišna gospodinja,  -  je dejal Polonius.

Dve mulatki, ki jima je pomagal eden izmed nosačev velikanov, sta spravili Thomeja v ležalno vrečo in mu otirali znoj z obraza. Dolg trenutek je nemo strmel v Fiono.

-   Pretepli te bomo, -   je rekel s čudno zasanjanim pogledom.

-   To bi pa dvomila, -   je odgovorila Fioana in ustnici sta se ji tresli.

-    Polonius!  -  Je zaklical Thome de Jezus.

Alba se je hotela umakniti.  Mala mešanka se ji je smilila.

-  Prosim te, da ostaneš. Hočem, da boš priča vsemu temu opravilu, –  je v francoskem jeziku rekel debeli gospodar.

-   Oprostite mi, gospod, ampak ne bi rada,  -  je odgovorila Alba.

-   Jaz pa te prosim. Stvar je zelo važna. Iz tebe želim narediti gospodarico nad petimi sladkornimi mlini. Toda dobro si zapomni, da tristo sužnjev ni mogoče krotiti z nežnostmi. Vedeti in poznati moraš vse. Brez biča, nobene ljubezni, nobene radosti, in brez radosti, nobenega dela in uboganja. -

Polonius je surovo odrinil vso tisto nagneteno malo množico in se priklonil pred svojim gospodarjem.

-    Takoj mi pripravi dobro omako iz pekoče paprike, zelo močno. In prinesi mi mojo rokavico, je ukazal Thome. Saj dobro veš, za katero rokavico gre, ali ne ?

Upravitelj se je z bežnim pogledom ozrl proti Fioni.

-    Ti si zelo ponosna na gladko kožo svoje zadnjice, zmeraj si vse storila, da je bila lepo napeta. Vse do današnjega dne si prejela zelo malo udarcev. Zdaj pa se boš morala seznaniti z rokavico našega gospoda in gospodarja, je dejal in se rahlo nasmehnil. Uboga sužnja je zajokala. Polonius je odšel in se skoraj na mestu vrnil, v roki je imel veliko in surovo rokavico in majhen lonec. Thome de Jezus je občudujoče zažvižgal.

-   To pa si hitro opravil, je pohvalil z navdušenjem.

Polonius se je kratko in kruto zasmejal.

-   Stvar je bila pripravljena že od popoldneva, gospod. Vedel sem za vso zadevo. Kraja tistega pisma  in potem vse drugo. Dobro sem vedel, da se bo krivka sama razkrila. In tudi to sem vedel, kako jo boste kaznovali – malo Fiono. Torej sem naredil omako iz paprike in pripravil rokavico. -

Gospodar je namrščil obrvi.

-   Potem bi mi moral povedati, da je bilo pismo ukradeno.

Upravitelj se je nasmehnil.

-   Če ste bili odšli na romanje,  -  je rekel. Besede, kot da jih je mlel s čeljustmi.

-   In tudi če ne bi bili odsotni, vam ne bi bil povedal. Odkriti krivo osebo je za vas presenečenje, kot ga zmeraj neizmerno ljubite. Ali mar ni tako, gospod? -

Thome de Jezus si je z zelo počasnimi gibi natikal rokavico.  Služabniki so ga gledali s široko razprtimi očmi. Tišina je bila popolna in mučna. Le, ki je gorel na ognjišču, je ostro pokal, plameni so prasketali, odletavale so iskre in vsi prisotni se se vzpeli na prste. Alba je bila kot uročena.

-   Ti gotovo že v naprej veš, kako bo potekala ta obravnava, Polonius?  -   je mrmral skozi zobe Thome.

-   Seveda, ekscelenca. -

Polonius se je nejasno smehljal, kakor da spi in sanja.

-   Udarili boste Fiono po njeni riti po vrsti štirikrat. Ne več kot štirikrat, -  je zamrmral.

-   Res malenkost, štirikrat,  -  je ponovil debeli gospodar, tudi ta kakor v sanjah.

-   Res, prava reč. Enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat….in stvar bo opravljena. -

-   Da, Prava figa, moj Polonius. Rečem ti: prava figa….enkrat…..dvakrat…..trikrat…..štirikrat….to bo trajalo komaj toliko časa, da človek vdihne in izdihne.  Potem ……Končano. -

-   Ni vredno nobenega joka. -

- Sploh govoriti ni vredno o tem. -

-  Tale kurba Fiona jo bo poceni odnesla….. -

-  Polonius ima prav…Poceni jo boš odnesla, Fiona. -

Fiona, ki so ji po obrazu curkoma tekle solze, je pogledovala oba moža drugega za drugim. Thoem de Jezus je sedel v svoji mreži, po rumenkastem telesu mu je lezel znoj in smehljal se je z nestrpnimi očmi. Upravitelj pa je zelo pazljivo držal posodo z omako iz paprike. Fiona je potem prenehala s svojim jokom , smrkala je in poskušala doumeti, kaj se dogaja. Alba pa bi dala polovico vsega tistega, kar je sploh kdaj imela, če bi mogla odditi in ne biti prisotna.  Toda morala je ostati. In zelo se je bala. Toda neka tuja volja, ki je bila veliko močnejša od nje, ji je prepovedovala sleherni premik. Prvikrat v svojem mladem življenju se je sedaj srečevala s sadizmom in ta občutek je bil zanjo hkrati grozljiv in mamljiv. Nekateri sužnji so se živčno smejali. Ogenj je plapolal. Debeli gospodar se je okrenil k svojemu upravitelju. Gospodarjev obraz se je stresel v režeči se spaki. Čudna svetloba je prešinila njegove oči: nekaj priliznjenega in hkrati krutega, krutega….

-    Položi tole kurbo, Fiono, ploskoma na trebuh, povprek čez mizo. Potem ji boš čez glavo potegnil njeno krilo. -

Fiona je strmela v svojega gospodarja. Albi se je zdelo, da je njen obraz prešinil izraz radovednosti. Tudi ona je bila videti kot uročena.

-  Ni potrebno, da bi me gospod Polonius položil, je dejala z neznansko milim glasom. Sama bom izpolnila ta ukaz. Da, čisto sama in zelo dobro. -

Legla je na trebuh, na dosegu roke Thome de Jezusa. S surovo kretnjo ji je Polonius dvignil obleko čez glavo. Fiona je bila pod obleko popolnoma gola. Njena zadnjica z žametno gladko kožo je bila popolna in okrogla, malce potegnjena v obliko hruške. V bistvu zelo lepa. Upravitelj je uprl svoje roke ploskoma na ledja te bedne sužnje .

-  Krepko meso in hkrati tudi zelo krhko,  - je rekel in odkimal z glavo.

Albo je preplavil občutek neznanskega sramovanja. Obrnila se je proti svojemu očetu. Hotela je govoriti, hotela je izkričati iz sebe vse svoje ogorčenje, nato pa odditi – toda nobena beseda se ni mogla izoblikovati na njenih ustnicah in prestopiti njihovega praga. Thome je rahlo sopihal, oči so mu bile srepo uprte v golo zadnjico male sužnje Fione. Potem se je sklonil k njej. Obraz mu je prepregel bolesten izraz, na čuden način bolesten.

-  Ne bi bila smela ukrasti tistega pisma. V noben užitek mi ne bo, ker te bom moral pretepsti,  -  je rekel.  - Zdaj pa si boš ogledala tole mojo rokavico,  -  je dodal in pomolil roko sužnji pred oči. Zavladal je trenutek popolne tišine. Nato je sledil krik. Bila je Fiona, ki je blazno zavpila. Skušala se je rešiti Poloniusovega prijema, ki je držal kakor klešče, medtem, ko sta jo dva sužnja pritiskala na tilnik, ramena in gležnje.

-   Ne!…. Ne!…. Prosim usmiljenja!…. Ne bijte me s tistim! – je kričala.  - Če hočete, vzemite bič!…Ampak ne te rokavice, samo ne te rokavice! -

Alba se je sklonila. Po vsem telesu jo je stresel mrzel drget: v rokavici so bili vdeti majhni koščki zelo ostrega stekla. Vsa dlan rokavice je bila kar posejana s steklenimi drobci različnih oblik in velikosti. Nekateri so bili podobni diamantom, drugi luskinam.

-  Morala bi pomisliti, da ima tale moja zelo posebna rokavica tudi zelo posebne zabavne lastnosti. Jaz na tvojem mestu bi pomislil, – je rekel gospodar s prizvokom rahlega, karajočega očitka.

-  Po štirih udarcih bo tale lepa tvoja zadnjica ena sama pekoča rana, – je pripomnil Polonius z očitnim užitkom na nasmehljanem obrazu.

-   Zlasti še, ker se boš zaradi omake iz paprike spekla, kot da bi se cvrla na ognjišču,  - je dodal gospodar in dvignil orokavičeno roko.

-  NE! je zatulila Fiona. Roka je z vso silo udarila. Dvakrat. Trikrat. Sužnjo je bila eno samo rjovenje. Thome je prenehal z udarci. Alba čisto nema in z napol odprtimi usti, ni mogla umakniti oči od tistih krvavečih bokov. Fiona se je premetavala kakor brez uma, obisti so ji stresali krči. Kri se je v curku stekla v vdolbine med obema polovicama zadnjice. Koža je zevala, kot da se je razpočila.

Alba bi bila tako rada zaprla oči. Ponavljala je sama sebi, da mora zapreti oči. Toda – njene oči so bile na široko odprte. Rjovenje sužnje je napolnjevalo vso njeno dušo. Stisnila si je roke na prsi. Morala je zbrati vso svojo voljo, da ni zarjovela. Vedno je mislila, da je njen oče debel in zavaljen brezdelnež, toda dobričina. Zdaj pa je v njem videla strahovito pošast.

-   Mislim, da bi te tri klofute zadostovale, Polonius,  -je dejal gospodar.

-   Štiri bi bile boljše,  - je rekel upravitelj.

-   Nehali bomo,  - je odločil Thome

-   Nič se ne bojte, ta kurba je krhka in hkrati močna. -

-   Dobila je svoje. -

-   Kakor vi hočete. -

Oba moža sta se pogovarjala zelo na glas, da sta prekričala rjovenje male mučenice. Nenadoma pa je Fiona prenehala s svojim tuljenjem in dvignila k svojemu gospodarju obraz, ki so ga oblivale solze. Njen krčeviti obraz se je spremenil. Njene trpinčene poteze je ožarila nekakšna velika čvrstost, glorija čudežne svetlobe. In ta luč, kakor da je vrela iz njene duše.

-  Ljubim vas,  - je zajecljala.

-  Tako je prav,. Zelo prav,  - je ponovil gospodar s prizvokom nežnosti.

Alba si je dopovedovala, da so vsi skupaj blazni. Njen oče je bil blazen. Fiona je bila blazna. Upravitelj je bil blazen. Zdaj je gospodar zaprl oči. Po njegovem širokem, razvaljenem obrazu se je razprostirala mila, spokojna blaženost. Bil je videti kakor pohotni Budha, ki ga bo zalila maščoba.

-   Reci Poloniusu, da ga ljubiš, tudi njega ljubiš. -

Fiona je spet zajokala. Jokala je in jecljala, da te besede ne bo mogla izreči, nikoli ne bo mogla izreči. Ampak Thome je odprl oči. Oči so se mu nevarno zaokrožile in ustnice zaostrile. Blagost na njegovem obrazu je zamenjala strogost. Počasi je dvignil svojo, še zmeraj orokavičeno roko.

-  Nikar me ne sili, da bi te treščil še četrtič,  - je rekel in visoko povzdignil glas.

-  Ljubim ga, – je zajecljala Fiona, toda brez najmanjšega prepričanja.

Gospodar je odkimal z glavo.

-  Ne misliš resno,  - je rekel.

Bil je trenutek mučne tišine. Ogenj je hropel in plapolal. Albi še nikoli v življenju ni bilo tako zelo vroče kot takrat. Obleka jo je stiskala v pasu. Komaj, komaj, je dihala. Sedeči ali ležeči po tleh velike kuhinje se črnci niso zganili, oči so se jim razširile v silni grozi in v še obupnejšem pričakovanju nečesa strašnega , neodpustljivega. Kaj torej se bo še zgodilo? Fiono so še zmeraj krepko držali v istem položaju kot poprej. Njene rane so močno krvavele.

-  Potrudi se. Reci mu zares, da ga ljubiš. Dobro premisli. Časa imaš še čisto majhen trenutek,  - je rekel Thome.

Alba bi bila najrajši sužnji zakričala, naj ne zine ničesar, pa četudi jo na mestu ubuijejo. Imela je živ občutek, kot da se po vsem prostoru plazi neznanska mora.

Odprla je usta – toda iz grla se ji ni mogel premakniti najmanjši glas. Fiona je okrenila glavo k Poloniusu. Dvignila je k upravitelju svojo lepo, kodrasto glavo. Njen pogled je bil zvrhano poln sovraštva. In potem je pljunila. Pljunila je trikrat zapovrstjo. Gospodar je skomignil z skomignil z rameni, s kretnjo, kot da bi hotel izpovedati, da več ne more pomagati. Njegove poteze so se zakrknile.

-  Polonius, Fiona te ne ljubi, je rekel. Nič ne morem za to. -

-  Nemara me bo lahko ljubila po tistem, kar ji nameravam storiti, je dejal Polonius. Thome kakor da se je prebujal iz sna.

-  Imaš v mislih omako iz paprike ?  - je vprašal

-  Ne, ekscelenca. Če dovolite, imam pripravljen še dosti boljši recept. Če bi me Fiona ljubila, bi ji preprosto namazal njeno rit z omako iz paprike. Toda ni me hotela ljubiti. Toliko slabše zanjo.

-  Kakšen je tvoj drugi recept? -

-  Med iz sadu gojavovca,  - je zelo zmagoslavno povedal Polonius.

-  Med ne bo Fionine riti ne segre, niti ohladil, je rekel gospodar, očitno zelo razočaran. Ne razumem te, Polonius. Maža iz sadu gojavovca ni še nikomur škodila. Upravitelj se je na hitro zasmejal. Pomahnil je z roko. Eden izmed služabnikov je na mizo položil malo škatlo.

-  Tale škatla je polna mravelj. Cela truma debelih, rdečih mravelj, dolgih, da ti morajo pognati strah v mozeg in kosti, mrgoli v tej škatli. Tako je to, ekscelenca, je rekel Polonius. Gospodar je pokimal z glavo v znamenju popolnega razumevanja.

-   Ti si satanski, Polonius,  - je dejal.

-  Lepa hvala, gospod,  - je rekel Polonius in dvignil svojo lepo glavo starega Othella. Drug služabnik je prinesel krožnik, na katerem je bila medu podobna krema za sladice, zelenkasta krema gojavovca. Upravitelj je razprostrl to mažo po krvavečih okroglinah na zadnjici sužnje Fione, ki se je poskušala braniti.

- Mravlje obožujejo sladkobo. Zlasti pa še sladkobo gojavovoca, je rekel Thome. Bravo, Polonius. Samo da bodo okusile tvojo nebeško mano, se bodo neusmiljeno lotile nežnih ran naše ljube Fione. Tedaj je Polonius odprl in preobrnil škatlo. Alba je zagledala mravlje, velike gozdne rdečke, njihove tipalke kakor antene, njihova kot trlica suha telesa, njihove ukrivljene tace. Zagomazele so po škrlatno krvavem mesu. Bilo je, kakor bi se čas ustavil. Nato je sužnja kot blazna zarjovela. Alba je slišala samo še naslednji val njene mučeniške tožbe. In nato je zarjovel še nekdo zraven Fione. V trenutku, ko bi se morala zavedati, da je ta krik na smrt ranjene živali prihajal iz njenih ust, v tistem trenutku se je zgrudila in izgubila zavest.